VABLJENI NA RAZSTAVO »Kmetijske zadruge ščitijo prebivalstvo na deželi.«

Razstava Zadružne zveze Slovenije ob 150-letnici organiziranega zadružništva na Slovenskem ter 50. obletnici ponovne ustanovitve Zadružne zveze Slovenije

OTVORITEV: 20. 08. 2022 ob 15:30 uri, sejem AGRA, hala A

Razstava bo na ogled ves čas sejma od 20.8.2022 do 25. 8. 2022

ZZS vsak dan ob 10:00 in ob 15:00 organizira vodena vodstva po razstavi

Ob praznovanju 150-letnice organiziranega zadružništva na Slovenskem ter 50. obletnice ponovne ustanovitve Zadružne zveze Slovenije smo na Zadružni zvezi Slovenije v sodelovanju z Inštitutom za novejšo zgodovino pripravili razstavo z naslovom »Kmetijske zadruge ščitijo prebivalstvo na deželi.«

Z razstavo želimo strokovno in širšo javnost seznaniti o pomenu zadružništva za slovensko kmetijstvo in širše gospodarstvo skozi zgodovino in v prihodnje.

Več o razstavi:
»Kmetijske zadruge ščitijo prebivalstvo na deželi.«

Pomen zadružništva

”V prvi vrsti pride narodno-gospodarski pomen zadružništva v poštev. Zadružništvo omogočuje srednjemu stanu, majhnim in srednjim kmetom in obrtnikom, ki so kot posamezniki gospodarsko slabi in ne morejo z veleposestniki, veleobrtniki in velikimi podjetji konkurirati, da združeni dosežejo ugodnosti velikih podjetij in morejo z istimi uspešno tekmovati. Zadruge delujejo uspešno proti kapitalističnim velikim podjetjem in združenjem, kakor ringom, kartelom itd., kateri izkoriščajo svojo denarno premoč in trgovsko znanje napram kmetu in obrtniku proizvajalcu in odjemalcu. Velika obrtna in trgovska podjetja, kakor tovarne za umetna gnojila, stroje, veletržci itd. se združujejo v takozvane kartele in ringe, katerih namen je, svojo moč napram razcepljenemu konsumu izkoriščati, s čemur nastane nevarnost, da se pri določevanju cen, pri pogojih prodaje in oddaje ne upoštevajo dovolj koristi konsumentov oz. producentov kmetov oz. obrtnikov. Kmetijske zadruge tvorijo protitežje proti kartelom itd. in ščitijo prebivalstvo na deželi. Važno je delovanje zadrug radi tega, ker iste izključujejo predrago in mnogokrat nepošteno delujoče prekupce, mešetarje in barantače, ki izrabljajo nepoznanje tržnih razmer, lahkovernost in mnogokrat gospodarsko odvisnost kmetov v svojo korist in v škodo kmetov. V zadrugah združeni kmetovalci dobijo upliv na svetovni trg in tržne cene ter vplivajo potom svojih zastopnikov na zakonodajstvo in dosežejo ugodnejše postave za kmetijstvo. S tem, da se potom zadrug okrepi srednji stan, se krepijo tudi drugi stanovi, ker kmečki stan je najtrdnejša podlaga vsem stanovom.”

(Vladimir Pušenjak, 1907).

Začetki zadružništva

V 19. stoletju je zadružništvo predstavljalo pomembno družbeno in ekonomsko inovacijo z namenom družbene preobrazbe, zaščite majhnih kmetov in drugih slojev prebivalstva. Hermann Schulze-Delitzsch in Friedrich Wilhelm Raiffeisen sta bila prva, ki sta implementirala zadružništvo v eksperimentalni formi. Od tu dalje je zadružništvo ušlo izpod njune kontrole in se prilagodilo pogojem in potrebam različnih družbenih slojev, ekonomskih področij in tudi namenov. V tem procesu se je zadružništvo izkazalo kot univerzalna forma za najrazličnejše namene. Spreminjalo je gospodarske razmere, vnašalo moment socialne kontrole in političnega discipliniranja ter prerazporejanja ekonomske in socialne moči. Zadružništvo je igralo pomembno vlogo na področju socialnega, ekonomskega in finančnega vključevanja zapostavljenih družbenih slojev (kmetje, obrtniki, delavci) v družbo.

Hermann Schulze-Delitzsch je želel s svojimi zadrugami pomagati predvsem mestnemu srednjemu sloju. Njegove zadruge naj bi bile blizu podjetjem. Med njimi so se najbolj uveljavile kreditne zadruge. Ustvariti je želel močne zadruge s čim več lastnega kapitala, zato območje poslovanja ni bilo omejeno. Priporočal je visoke deleže, ki so lastnikom dajali aktivno in pasivno glasovalno pravico, ter obrestovanje deležev. Vodstvo zadruge je bilo za svoje delo nagrajevano, morebitni dobiček je bilo dovoljeno deliti, ravno tako tudi rezervni sklad.

V nasprotju s temi določili je Friedrich Wilhelm Raiffeisen, ki slovi kot “oče kmečkega zadružništva”, izrecno določil, da sme zadruga poslovati samo s svojimi člani. Z zadružništvom je želel uveljaviti duh enakosti in solidarnosti. Zadružne deleže je mejil na čim nižjo vsoto brez obrestovanja. En delež je pomenil en glas, nihče ni mogel imeti več deležev. Poslovni okoliš zadruge je bil omejen na vas ali župnijo, da bi bili člani drug drugemu znani. Vodstvo zadrug ni smelo biti nagrajevano za svoje delo. Prepovedana je bila tudi delitev dobička, ki so ga morali nujno uvrstiti v rezervni sklad. Značilnost Raiffeisenovega sistema je bila centralizacija, zlasti finančnega poslovanja. Temelj tega sistema so bile kreditne zadruge, ki so imele univerzalen značaj. Lahko so si privzele tudi nabavno in prodajno funkcijo, če so to narekovale razmere in potrebe članstva.

Delavstvo je kot podlago zadružne organiziranosti uporabilo t.i. “rochdalski” princip. Služil je za snovanje potrošniških ali konzumnih zadrug. Potrošniške zadruge naj bi povezale proizvajalca in potrošnika ter pri tem izločile trgovca in njegovo maržo. Med osnovnimi načeli so bili svobodno članstvo, demokratična uprava (vsak član en glas), povračilo v razmerju z nakupom, omejeno obrestovanje kapitala, plačilo v gotovini in pospeševanje zadružne vzgoje.

Razmah zadružništva v Sloveniji

Zadružništvo je veljalo za najbolj primerno obliko, ki lahko malemu kmečkemu narodu omogoči uspešno modernizacijo gospodarske in družbene strukture v okvirih kapitalistične ekonomije. Že od samih začetkov je bil nacionalni moment neločljivo povezan z zadružnim gibanjem. Tako je ostalo vse do konca habsburške monarhije.

V prvem obdobju je zadružništvo največji razmah doživelo na področjih nacionalno mešane strukture prebivalstva. Šlo je za predele Koroške in Štajerske s tako nemško kot slovensko govorečim prebivalstvom. Štajerska je bila zibelka razvoja zadružništva. Od tod so izvirali ljudje, ki so že od šestdesetih let dalje dajali prve spodbude zadružnemu gibanju. Josip Vošnjak, eden od prvakov političnega gibanja, je po češkem zgledu priporočal ustanavljanje zadrug. Mihael Vošnjak se je naslonil na Schulze- Delitzscheva zadružna načela. Uvedel je več vrst deležev, glavne in opravilne. Prvi so z aktivno volilno pravico omogočali vplivanje na odločanje, drugi ne. Členitev deležev je bilo zagotovilo, da bo vodstvo zadruge v trdnih in zanesljivih ”narodnih rokah”. Vošnjak je ravno tako predvidel izplačevanje dividend oziroma obrestovanje zadružnih deležev, a samo glavnih. Predvidel je tudi plačane funkcije. Vse to naj bi spodbujalo varno poslovanje. Ustvarili naj bi velike in močne zadruge v slovenskih rokah, ki bi se lahko kosale z nemško konkurenco.

Značilnost drugega obdobja je prenos težišča iz narodnostno mešanih dežel na Kranjsko. V ospredje so vedno bolj vstopala ideološka načela, začela se je strankarsko-politična delitev. Zadružništvo ni moglo ostati izven teh delitev. Vnos politične tekmovalnosti je imel za posledico široko razpredeno zadružno omrežje. Segalo je v zadnji slovenski kraj. Neredko sta bili v posameznem kraju tudi dve politično konkurenčni zadrugi. Težišče zadružnega dela se je preneslo na podeželje, med kmečko populacijo, ki je bila najštevilčnejša.

V ospredje je stopil Janez E. Krek, ki je storil veliko za razvoj zadružništva na podeželju. Za izhodišče svojega delovanja je uporabil krščanski socialni nauk. Podeželskemu okolju je bolj ustrezalo Raiffeisenovo zadružništvo z velikim številom majhnih krajevno omejenih zadrug. Deleži so bili nizki, da so se tudi najrevnejši lahko včlanili v zadrugo. Vodstveni delavci za svoje delo niso bili nagrajeni, z izjemo blagajnika. Zadruge niso izplačevale nobenih dobičkov, temveč so morebitne presežke nalagale v rezervni sklad. Uporabili so ga lahko za financiranje le obče koristnih namenov (šola, cesta, gasilski dom,…). Pristaši Schulze–Delitzschevih kakor tudi Raiffeisenovih načel so imeli enake namene: okrepiti ekonomsko moč množice kmetov, delavcev, majhnih obrtnikov in trgovcev. Zato se vprašanje gospodarskega in socialnega pomena zadružnega delovanja v katerikoli različici ni nikoli zastavljalo. Protagonisti so si priznavali koristnost zadružnega dela.

Ideologi in praktiki

Mihael Vošnjak (1837 – 1920)

”Kar sta za Nemce Schulze-Delitzsch in Raiffeisen, za Italijane Wollemborg, za Čehe Kampelik, to je za nas Slovence Mihael Vošnjak. Kakor so imenovani organizatorji orali ledino na zadružnem polju v svoji domovini in upoštevajoč gospodarske razmere ustvarili razne zadružne organizacije, tako je tudi M. Vošnjak kot organizator in voditelj slovenskega zadružništva na Slovenskem ustvaril mogočno zadružno organizacijo. Doseči gospodarsko samostojnost in neodvisnost slovenskega naroda, je bil cilj njegovega narodno-gospodarskega dela; ta cilj je skušal doseči potom samopomoči z ustanavljanjem zadrug, v prvi vrsti posojilnic.” (Zadruga, 1907)

Janez E. Krek (1865 – 1917)

”Zadružništvo je edino sredstvo za gospodarsko osvoboditev slovenskega ljudstva. Zadružništvo uredi naše kreditne razmere in tako olajšuje bremena, koja je našem ljudstvu naložil kapitalizem. Zadružništvo čuva tudi pravice producenta. Nikakor pa ni naš namen, koga izpodriniti, ki še pošteno živi, tudi ni naš namen, uničiti kak stan; uničiti pa hočemo oderuštvo, oderuh je edini, ki ga hočemo in moramo izpodriniti in uničiti, kjerkoli ga zasačimo, nasprotnikov imamo zadosti, ki nas napadajo neprestano, toda mi se teh napadov ne bojimo. Navezani smo na lastno moč, podpore ne dobimo niti od dežele, niti od domače vlade, pač pa polena pod noge...”

Zadružne revizijske zveze

Pomemben korak v razvoju zadružništva so predstavljale zadružne zveze. Leta 1903 je izšel zakon, ki je določal obvezno revizijo zadružnega poslovanja. Zadruge so bile tako prvi gospodarski subjekti, ki so bili podvrženi obvezni reviziji poslovanja. Zadruge so imele dve možnosti - ali se priključiti kateri od revizijskih zvez ali pa se podvreči reviziji trgovinskih sodišč.

Že pred tem so obstajale zadružne zveze, ki so opravljale tudi revizije na prostovoljni osnovi. Prva taka zveza, Zveza slovenskih posojilnic v Celju, je nastala leta 1883. Namen zveze je bil zastopanje interesov slovenskega zadružništva in poenotenje poslovanja članic, da bi dosegli primerljivost dela in uspešnosti. Izoblikovali so revizijske standarde, izvajali neobvezne revizije in omogočili pretok finančnih sredstev v okvirih zveze po vsem slovenskem ozemlju. Zveza, ki ji je predsedoval Mihael Vošnjak, je pospeševala ustanavljanje novih zadrug z nudenjem tehnične in organizacijske pomoči pobudnikom. Mreža posojilnic je poleg tega podpirala slovensko narodno gibanje. Zveza slovenskih posojilnic se je leta 1903 preimenovala v Zadružno zvezo v Celju. Svoje delovanje je zaključila leta 1930, ko je zaradi poslovnih težav šla v likvidacijo, njene članice pa so se priključile leta 1907 ustanovljeni Zvezi slovenskih zadrug v Ljubljani.

Slednja je nastala z izločitvijo kranjskih in primorskih kreditnih zadrug iz Zadružne zveze v Celju. Vzrok izločitve je bil politične narave, glavni pobudniki pa so bili slovenski liberalno opredeljeni politiki in gospodarstveniki. V bistvu je šlo za delitev na pokrajinski podlagi, saj so pri celjski zvezi ostale vse štajerske in koroške zadruge, ostale pa so se priključile Zvezi slovenskih zadrug v Ljubljani. Zadružna zveza v Celju je od konca 19. stoletja počasi opuščala Schulze-Delitzschev model in priporočala zadruge Raiffeseinovega tipa.

Ker je bil Raiffeisenov sistem že v zasnovi izrazito centralistično zasnovan, so že v letu 1895 osnovali novo slovensko zadružno zvezo. V Ljubljani je začela delovati Zveza kranjskih posojilnic, ki se je po letu 1903 preoblikovala v Zadružno zvezo v Ljubljani. Zadružni zvezi v Ljubljani je vse do smrti predsedoval Janez E. Krek. Slovela je kot dobro organizirana, pregledno vodena in finančno solidno utemeljena zveza. Pokrivala je celotni slovenski etnični prostor in je okrepljeno delovala na nacionalno mešanih področjih.

Zadružna glasila

Kronisti zadružnega delovanja so bila glasila zadružnih zvez. Njihova vloga je bila večplastna. S spodbujanjem zadružništva glasila niso opravljala samo gospodarske, ampak tudi kulturno vlogo. Pisci člankov so istočasno sooblikovali slovensko splošno gospodarsko in finančno terminologijo. Namen glasil je bil informativen in izobraževalen. Informirala so članstvo o dejavnostih in poslovanju zadružnih zvez, posameznih članic, spodbujala zadružno delo, pojasnjevala in oglaševala storitve zadružnih zvez. Zadružna glasila so bila splošni gospodarski časopisi s prevladujočo zadružno vsebino.

ZADRUGA
Zadruga, prvi slovenski zadružni časopis, je izhajala v letih 1884–1889. Bila je glasilo Zveze slovenskih posojilnic v Celju. Izšlo je šest letnikov, pri čemer je Zadruga do leta 1886 izhajala kot mesečnik, nato pa kot dvomesečnik. Po dolgoletnem premoru je časopis Zadruga pričel ponovno izhajati leta 1907, kot glasilo Zadružne zveze v Celju, naslednice Zveze slovenskih posojilnic. Zadruga je zadnjič izšla 15. junija 1930, nekoliko prej kot je prenehala obstajati njena založnica – Zadružna zveza v Celju.

NARODNI GOSPODAR
Narodni gospodar je bilo glasilo Zadružne zveze v Ljubljani in zadružni časopis z najdaljšo dobo izhajanja v Sloveniji. Prva številka je izšla januarja leta 1900. Kot glasilo največje in najpomembnejše zadružne zveze je imelo najvišjo naklado. Glasilo je izhajalo tudi med drugo svetovno vojno, vendar v zelo okrnjeni obliki - tako vsebinsko kot po straneh. Zadnja številka je izšla marca 1945.

ZADRUŽNI VESTNIK
Zveza slovenskih zadrug je bila ena redkih slovenskih zadružnih zvez, ki sprva ni imela svojega glasila. Za obveščanje zadrug, svojih članic, je uporabljala okrožnice in druge časopise. Ker se je to izkazalo za nezadostno, je pričela izdajati svoje glasilo pod imenom Zadružni vestnik. Prva številka je izšla 15. januarja 1930, zadnja pa 15. marca 1941, ko je zaradi okupacije časopis prenehal izhajati.

V znanju je moč

Večino zadrug, zlasti kmečkih, so vodili ljudje, ki niso imeli nobene formalne poslovne izkušnje, običajno tudi ne prav veliko izobrazbe, razen osnovne pismenosti. Zato je vedno obstajala nevarnost napak, ki bi škodile ugledu zadružništva. Tveganje so skušali zmanjšati s plačevanjem funkcionarjev, postopnim menjavanjem vodstev zadrug in združevanjem v širše zadružne organizacije. Plačevanje funkcionarjev je bilo običajno v tipu zadružništva, ki ga je spodbujal Mihael Vošnjak. Pri Raiffeisnovem modelu so plačevali običajno le blagajnika in še to skromno v kasnejših obdobjih. Veliko vlogo so v tem času imeli duhovniki in učitelji. Delovali so iz moralne in socialne solidarnosti do prebivalstva.

Leta 1908 se je začelo organizirano izobraževanje zadružnikov. V Ljubljani je pri splošni trgovski šoli začel delovati poseben zadružni oddelek. Letno so vpisali 30 učencev, ki so se od začetka novembra do konca marca učili matematiko, zadružno pravo, vodenje in organiziranje zadružništva, zadružno ideologijo, knjigovodstvo, blagoznanstvo, ekonomsko geografijo, osnove ekonomije in slovenski jezik. Kasneje se je izobraževanje razširilo na celotno šolsko leto.

Zadružnikom je šla na roke visoka pismenost podeželskega prebivalstva, zaradi katere je bilo prodiranje znanja med prebivalstvom lažje. Zadružni tečaji so ponujali znanje o malih izboljšavah v poljedelstvu, sadjarstvu, vinogradništvu, živinoreji, mlekarstvu … A male izboljšave so se na dolgi rok strnile v mogočen tok in dajale rezultate v rastoči proizvodnji in kakovosti ter posledično v nekoliko boljšem življenju kmečkih družin.

Mlekarska zveza - primer konsolidacije zadružništva

Mlekarska zveza, ki je pod različnimi imeni delovala vse do druge svetovne vojne, je bila primer konsolidacije zadružne dejavnosti. Predstavljala je zaključen sistem pridelave, predelave in prodaje mleka. V živinorejskih zadrugah so se trudili dvigniti kakovost goveje živine in mlečnost krav. Mlekarske zadruge so skrbele za predelavo mleka in prodajo mlečnih izdelkov. Kreditne zadruge so v okviru svojih možnosti finančno podpirale sistem. Zadružne (mlekarske) zveze so omogočale organiziran nastop na trgu.

Zadružna mlekarska shema

V mlekarski industriji je vodilni delež pripadal zadružnemu sektorju. Moderno mlekarsko zadružništvo se je začelo leta 1877, ko so v Bohinju ustanovili prvo sirarsko zadrugo. Začetki so bili skromni, težave prvih mlekarskih zadrug pa neizmerne. Pet težav je bilo še posebej perečih. Kot stalnica so se pojavljali nihajoča kakovost mleka, sezonski viški mleka, tehnološka podhranjenost, nezadostno znanje in skromna finančna podlaga. Ena kmetija je v povprečju oddala mlekarnam v predelavo 6 do 7 litrov mleka dnevno. Ubadali so se s sezonskimi viški mleka. Napori za tehnološko bolj ustrezno prehrano živine, ki bi zagotavljala večjo mlečnost tudi v zimskih mesecih, so le počasi dajali rezultate. Mlekarnam so kmetje oddali le 24 % namolzenega mleka, 8 % ga je šlo v izgubo, drugo so porabili doma. V istem času je delovalo 53 zadružnih in 44 zasebnih mlekarn. Zadružne mlekarne so odkupile in predelale 68 % vsega razpoložljivega mleka. V procesu prehoda na izdelke višje dodane vrednosti je zadružni sektor močno prekašal zasebne mlekarne.

Prvi zadružniki so se dobesedno učili proizvodnih, knjigovodskih in prodajnih opravil skozi vsakodnevno delo. Kasneje so kmete z različnimi tečaji, o pravilni molži in higienskih standardih, naučili pravilnega ravnanja z mlekom. Tudi rezultati spodbujanja uvajanja bolj mlečnih živali ali ustreznega krmljenja so dajali rezultate. Kritična točka je ostajala predelava mleka. Zato so leta 1907 pri mlekarski zadrugi na Vrhniki odprli mlekarsko šolo. Učence je izobraževala za delo v mlekarski industriji po sodobnih tehnoloških načelih. Šolo je finančno podpirala deželna oblast. Prvi tečaj, za sirarje in mlekarje, je trajal tri mesece. Vsi naslednji do prve svetovne vojne pa pet mesecev. Med usposabljanjem so tečajniki živeli v internatu pri mlekarni. Pouk je bil brezplačen, kasneje so imeli udeleženci državne štipendije.

Učenci so se učili slovenščino, matematiko, splošno mlekarstvo, sirarstvo, maslarstvo, živinorejo, bakteriologijo, zadružništvo, knjigovodstvo in mlekarsko tehnologijo. Praksa v mlekarni je bila sestavni del šolanja. V sedmih letih delovanja, do prve svetovne vojne, je izobraževanje zaključilo 50 učencev. Pridobili so izobrazbo mlekarja in se zaposlili v mlekarskih zadrugah. Z vsakodnevnim delom so nato pripomogli k napredku mlekarstva.

Po letu 1918 je mlekarska šola na Vrhniki prenehala delovati, zaživelo pa je izobraževanje v mlekarni v Škofji Loki. Najprej v obliki krajših tečajev, leta 1926 pa so zopet ustanovili mlekarsko šolo. Šolo je financiralo ministrstvo za kmetijstvo in učencem krilo tudi stroške za nakup delovnih oblek in obutve. Leta 1929 je šola prevzela mlekarno v Škofji Loki in jo tehnološko posodobila. Opremila je tudi šolski laboratorij. Šola je organizirala predavanja, demonstracije, poostrila merila za oddajo mleka in na ta način vzgajala proizvajalce dobrega mleka. Prva dva tečaja sta trajala pet mesecev, naslednjih sedem pa po eno leto. Leta 1935 so izobraževanje podaljšali na dve leti. Za vpis je bila potrebna končana osnovna šola. Med vpisanimi so prevladovali učenci kmečkega izvora. V času do druge svetovne vojne je šolanje končalo 159 učencev, med njimi tudi eno dekle.

Čas med obema vojnama

Po koncu prve svetovne vojne in z nastankom jugoslovanske države se namen zadružništva ni spremenil. Število zadružnih zvez se je z novimi mejami nekoliko zmanjšalo. V tem času je bila prisiljena ustaviti svoje delovanje najstarejša slovenska zadružna zveza, to je Zadružna zveza iz Celja, njene članice so se povečini pridružile ljubljanski Zvezi slovenskih zadrug.

Struktura zadrug v Sloveniji leta 1937

V dvajsetih letih so skladno z ugodnimi gospodarskimi razmerami vloge in podeljeni krediti v zadrugah naraščali, nedenarne zadruge pa so uspešno poslovale. Predvsem je naraščalo število potrošniških zadrug. Velika gospodarska kriza je ohromila delovanje blagovnih zadrug, ki so v nedodelanem sistemu vedno bolj postajale osamljeni poskusi, kot pa plod načrtnega dela. Kreditne zadruge so zašle v velike likvidnostne težave, ki so marsikateri ogrozile nadaljnje delovanje. Obseg prometa je med veliko gospodarsko krizo upadel kar za 40 %. Zaradi velikega padca cen kmetijskih pridelkov so bili kmetje ekonomsko ogroženi. Prezadolženost kmetov je postala pereč družben problem. Sanacija kreditnih zadrug je v okviru sanacije bančništva stekla istočasno z razdolževanjem kmetov v drugi polovici tridesetih let. Pomoči države pri obnovi delovanja po veliki gospodarski krizi so bile delno deležne tudi nedenarne zadruge.

Model razdolževanja kmetov in sanacije kreditnih zadrug

Preizkušnje druge svetovne vojne

Med drugo svetovno vojno je nastopila razgradnja slovenskega zadružništva. Nemški in madžarski okupator sta razgradila slovenski zadružni sistem in ga vključila v zadružne revizijske mreže s sedežem v Celovcu, Gradcu in Budimpešti. Italijanski okupator v Ljubljanski pokrajini ni bistveno posegel v organizacijo zadružništva. Osnovali so poseben zavod za zadružništvo in mu podredili vse obstoječe zadružne zveze in njene članice. Ob koncu vojne so bile obratne glavnice in premoženje zadrug praviloma povsem uničene.

Socialistično zadružništvo

Čas ideološke rigidnosti 1945 – 1953
Nove oblasti so hitro odpravile predvojno zadružništvo in kmetijskopospeševalno službo. Odpravili so trg kmetijskih pridelkov in uveljavili novo raven relativnih cen v škodo kmetijstva. Temeljito so spremenili ekonomski in socialni položaj kmetov. Pravzaprav so zasebno kmetijstvo povsem onemogočili in ga podvrgli državnemu nadzoru in usmerjanju. Z agrarno reformo (1945, 1953) so omejili kmečko posest na 10 ha. Nov koncept zadružništva naj bi vključil kmete v ”socialistično kmetijstvo”. Z združevanjem kmetov naj bi nove zadruge prispevale k povečanju proizvodnje.

S kolektivizacijo kmetijstva leta 1948 se je vse spremenilo. Sistemsko so predvideli štiri tipe zadrug. Skupno jim je bilo, da so kmetje vanje vložili vsa svoja sredstva, razen stanovanjskih stavb, t. i. ohišnice (majhnega dela zemlje, ki so ga lahko obdržali), drobnega inventarja in drobnice. metje naj bi vstopali v zadruge prostovoljno, vendar je bila stvarnost drugačna. Šlo je za ekonomsko, politično-ideološko in psihološko nasilje. Večina kmetov ni bila pripravljena pod predpisanimi pogoji vstopati v zadruge. Če je bilo le mogoče, so se vstopu izogibali in upirali na različne načine. S prisilno vključitvijo v zadružni sistem se odpor ni nehal, temveč je dobil obliko pasivnega odpora. Bolj je bila kolektivizacija neuspeh v ekonomskem smislu, bolj je naraščalo oblastniško nasilje.

“Ekonomsko gledano kolektivizacija ni uspela. Dejstvo pa je, da smo s to akcijo in ukrepi, ki smo jih izvedli ob reorganizaciji delovnih zadrug, dokončno spodrezali korenine kapitalizma na naši vasi ...” (Edvard Kardelj, 1959)

”Kmetje so odhajali v zapor zaradi neporavnane obvezne oddaje ali prepovedanega zakola ne da bi se pri tem čutili delikventne. Enako je veljalo za črno prodajo živil. Za kmeta je veljala ena sama logika: ker ni dobil nujno potrebnih industrijskih izdelkov, ki jih je potreboval v gospodarstvu, jih je poskusil dobiti v zameno za živila. Kmetovi konflikti z oblastjo so se odvijali na gospodarskem terenu, in brezobzirnosti terenskih aktivistov, ki so v očeh kmeta in tudi v lastnih očeh reprezentirali oblast, je sledila tudi dobršna mera kmetove zavestne brezobzirnosti. Vse besede o splošno družbenih potrebah in težavah s prehrano v mestih so naletele na gluha ušesa, saj je kmet doživljal lastno nujnost, svoje lastne potrebe. Zato je represivne ukrepe oblasti doživljal kot čisto represijo, ki ga je po eni strani odvezovala od tradicionalne in formalne lojalnosti, po drugi strani pa je jasno razrahljala njegov svet moralnih vrednot. Edino to nam more pojasniti, zakaj je bivanje v zaporu (zaradi obvezne oddaje, črne trgovine, črnih zakolov in v zvezi z zadrugo), ki je bilo v kmetovih očeh že od nekdaj nekaj sramotnega, zdaj izgubilo pečat sramote in obsojanja ter postalo mrzka objektivna nujnost, nad katero je sicer preklinjal, a je bil pred njo brez obrambe kakor pred točo, slano in sušo. Ni čuda, da je ob takem doživljanju družbe drsel v delikvenco glede na svoje tradicionalne norme in postal uporen do oblasti in oblastnih predpisov, vršil prepovedane zakole, se spuščal v črno trgovino ter ponekod celo zmanjšal svoje napore pri obdelovanju zemlje in smotrnem gospodarjenju. V tem obdobju so nastali mehanizmi, ki še dandanes obvladujejo odnos kmečkega prebivalstva do oblasti in do uradne kmetijske politike. To so pravzaprav nove sestavine v kmečki mentaliteti.” (Jože Pučnik, 1964)

Srečanje z realnostjo (1953 – 1972)

Po koncu prisilne kolektivizacije je nastopilo novo obdobje, obdobje pragmatizma. Začeli so z drugačnim konceptom zadružništva, s t. i. konceptom ”socialistične kooperacije”. Prepoznali so legitimnost gospodarskega interesa kmetov. Splošne kmetijske zadruge so postale izključno gospodarske organizacije. Ideološki cilj zadružništva je bil še vedno podružbljanje zemlje, vendar na osnovah, ki so temeljile na spoštovanju zasebne lastnine kmetov. Zadruge so vedno bolj postajale socialistična podjetja. V kooperaciji so kmetom nudile različne usluge: mehanizacijo, reprodukcijski material, strokovno vodenje, kredite … Kmetje so v takem odnosu prispevali določeno količino pridelkov, ki so jih bili po pogodbi dolžni prodati zadrugi. Ostalo so lahko prodali sami v lastno korist. Prepoznavanje ekonomskega interesa kmetov je imelo ugodne posledice, saj je proizvodnja naraščala, kmetje pa so zadružno kooperacijo sprejeli. V Sloveniji je bilo v kmetijsko ”socialistično kooperacijo” vključenih 44 % vseh kmetov. Ekonomski potencial tega sodelovanja ni bil majhen. Zasebni kmetje so denimo prispevali kar tretjino vse proizvodnje pšenice in četrtino pridelanega krompirja v Sloveniji. Leta 1967 so bile odpravljene zadnje restrikcije glede nakupa težke mehanizacije in druge potrebne opreme za kmetijsko proizvodnjo. Kmetje so lahko kupili najsodobnejšo opremo brez omejitev. Po opustitvi kolektivizacije je s postopnimi spremembami davčni sistem postal relativno ugoden za kmete. Od politično določenih progresivnih davčnih osnov so prešli na sistem obdavčitve katastrskega dohodka z odštetjem materialnih stroškov proizvodnje. Po letu 1971 pa na sistem obdavčenja stvarnega dohodka kmetov. Sočasno so kmetje dobili tudi pravico do zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja. Ker so zadruge vedno bolj postajala podjetja, se je zmanjšalo število zadrug in zadružnikov. V letih 1960 in 1968 se je število kmetijskih zadrug zmanjšalo s 421 na 63, število članov pa s 125.328 na 32.675.

Prenova zadružništva 1972 – 1991

Potem, ko so bili kmetje spet ekonomsko in socialno integrirani v družbo in je bil pomen zasebnega kmetijstva za prehransko bilanco nesporno prepoznan, je nastopila revitalizacija zadružništva. Zadružništvo naj bi omogočilo posodabljanje zasebnega kmetijstva, da bi lažje dosegali cilje kmetijske politike.

Za posodabljanje so bila potrebna finančna sredstva. Zato so leta 1969 začeli z razvojem zadružnih hranilno-kreditnih služb. Leta 1971 so se povezale v Zvezo hranilno-kreditnih služb Slovenije in približale kreditno ponudbo kmetom.

Leta 1972 je sledil zakon o združevanju kmetov, ki je znova omogočil prostovoljno ustanavljati zadruge na podlagi interesa kmetov. Zadružništvo in zadružna lastnina sta bila zopet priznana. 6. julija 1972 je bila ustanovljena Zadružna zveza Slovenije, ki je začela organizirano širiti zadružno mrežo.

Zveza je prispevala k izboljšanju gospodarskega položaja kmetov, urejanju trga, kreditiranju, izobraževanju in izpopolnjevanju kmetijske zakonodaje. V sestavi kmetijskih zadrug in zadružne zveze je začel delovati center za pospeševanje kmetijstva. Začelo se je množično tehnološko posodabljanje kmetij. Kmetje so se pretežno usmerjali v govedorejo, prirejo mesa in mleka. Zaradi novih naložb se je hitro začela povečevati tudi pridelava hrane na kmetijah, večali so se dohodki kmetij in začela se je izboljševati življenjska raven kmetov. V osemdesetih letih so se razširila skupinska zavarovanja. Velik premik je bil narejen za skupinsko zavarovanje živine, zavarovanje nasadov in posevkov, saj je bilo zavarovanih 20 % vseh nasadov in posevkov. Zadruge so bile glavni organizatorji skupinskih zavarovanj.

Od konca osemdesetih let, ko se je socialistična ureditev iztekala, je Zadružna zveza Slovenije spodbudila nastanek zadružnih poslovnih organizacij. Tako so ustanovili Slovensko zadružno kmetijsko banko, Zadružno turistično agencijo Vas, Zadružno kmetijsko družbo. S tem se je ponudba storitev v zadružnem sistemu zelo povečala. Zadružna zveza Slovenije se je po načinu delovanja zelo približala delovanju zadružnih zvez (Zadružna zveza v Ljubljani, Zveza slovenskih zadrug) pred drugo svetovno vojno.

Zadružna zveza Slovenije danes

Široko področje delovanja se je zadrugam in Zadružni zvezi Slovenije odprlo s samostojno slovensko državo, ko je bil leta 1992 sprejet zakon o zadrugah. Med novimi nalogami, ki jih je Zadružna zveza Slovenije začela opravljati, je bila med najpomembnejšimi zadružna revizija. Zadružna zveza Slovenije je licenco pridobila leta 1994.

Zadružna zveza Slovenije danes združuje 60 zadrug, ki so prisotne v vseh slovenskih regijah in povezujejo več kot 13.500 članov, zaposlujejo prek 2.600 delavcev ter na leto ustvarijo več kot 660 milijonov evrov prihodkov. Povprečna zadruga, članica zveze, združuje 225 članov, ustvari več kot 11 milijonov evrov prihodkov in ima 44 zaposlenih. Zadruge so leta 2020 od družinskih kmetij odkupile več kot 75 % vseh kmetijskih pridelkov. V okviru svojih dejavnosti imajo tudi številne predelovalne obrate: klavnice, mesnopredelovalne in mlečnopredelovalne obrate, oljarne, vinske kleti in druge, v katerih proizvajajo proizvode lastnih blagovnih znamk vrhunske kakovosti. Številne zadruge v več kot 330 prodajalnah opravljajo tudi trgovinsko dejavnost.

Zadružna zveza Slovenije je članica združenja kmetijskih zadrug COGECA (Confédération générale des coopératives agricoles), ki zastopa splošne in specifične interese evropskih kmetijskih, gozdarskih in ribiških zadrug do evropskih inštitucij in drugih socialno-ekonomskih organizacij, ki vplivajo na politično odločevanje v Evropski uniji.

Kmetje, povezani v zadruge, v verige oskrbe s hrano vstopajo močnejši.